Če praznujete Veliko
noč, razmislite o tem kaj praznujete: idejo, da ljubezen in upanje premaga vse,
tudi smrt. Prosim, ne praznujte zmagoslavja življenja nad smrtjo s sodelovanjem
pri ubijanju. To je popolnoma nesmiselno. Praznujte življenje in ljubezen vsak
dan, s tem da postanete vegani. (Gary L. Francione)
Kot domala vsi
prazniki, imajo tudi Velikonočni prazniki svojo tipično kulinariko, ki vsebuje
živila živalskega izvora. Tokrat so v ospredju pirhi in šunka. Kokoši in
pujski. Mnogo ljudi misli, da je izmed živil živalskega izvora le meso tisto,
ki zahteva ubijanje živali, medtem ko to ne velja za proizvodnjo jajc, mleka in
mlečnih izdelkov. Ta napačna predstava je zelo razširjena in je ravno to – napačna. Živali, ki so izkoriščane za proizvodnjo jajc in mleka, doživljajo
enako usodo, kot živali izkoriščane za meso. Vse so ubite še v ranem otroštvu, oziroma
v trenutku, ko jim upade produktivnost jajc oz. mleka. V prejšnjem blogu sem opisal trpljenje, ki ga mora prestajati sleherna krava mlekarica zaradi
človekovega pohlepa po mleku, ki je pravzaprav namenjeno njenemu teličku, tokrat
pa podajam opis tega, kakšne so resnične posledice uživanja jajc.
Odlomek iz knjige Etika v kuhinji (avtorja Gary Francione in Anna Charlton):
»Ko se na piščančjih farmah izležejo piščanci, jih ločijo po spolu. Piščanci moškega spola ne bodo mogli proizvajati jajc, zato samo v ZDA vsako leto ubijejo več kot 100 milijonov piščancev moškega spola, tako da jih žive mečejo v stroje za mletje, jih zadušijo v vrečah za smeti ali jih zaplinijo [v Sloveniji in drugod po svetu ni nič drugače; op.p.]. Kokoši nesnice živijo natrpane v majhnih kletkah, kjer imajo vse življenje v povprečju na voljo 432 kvadratnih centimetrov prostora – kar je približno površina lista A4. Večina kokoši nesnic je podvrženih rezanju kljunov (da se ne bi kljuvale med seboj) in prisilni levitvi. To dosežejo tako, da ptice nekaj časa stradajo, zaradi česar izgubijo perje, reproduktivni procesi pa se obnovijo. Jajca kokoši, ki ne živijo stisnjene v tako imenovane baterijske kletke, prodajajo kot jajca "iz proste reje". A tudi te živali hudo trpijo. Ko sposobnost kokoši nesnic za proizvodnjo jajc upade (ponavadi po enem ali dveh ciklusih valjenja), jih rejci pošljejo v zakol. Torej, tudi če od mesa jeste samo jajca, ste še vedno direktno odgovorni za trpljenje in smrt mnogih piščancev.«
Nekateri ljudje, ki slišijo za krutosti živinoreje, pomislijo na prehod k uživanju "humano" vzrejenih živali. Toda "humana" reja ne obstaja. Je le fantazija, ki omogoča pomiritev
naše slabe vesti in v resnici nima nič opraviti z živalmi, ki jih izkoriščamo.
Prizadevanje za "humano" rejo namreč povsem zgreši bistvo, saj je usmerjeno
v poskus odpravljanja "nemoralnih" praks v okviru dejavnosti, ki je že v osnovi nemoralna. Srž problema ni v načinu rabe
živali, temveč v tem, da jih sploh uporabljamo.
Govorjenje o boljših načinih reje odvrne
pozornost od osnovnega moralnega vprašanja, ki bi si ga morali zastaviti: Ali sploh
lahko upravičimo izkoriščanje živali, ne glede na to kako "humano" to počnemo?
Kaj hitro bi uvideli spornost tovrstnih
prizadevanj, če bi namesto o kršenju temeljnih pravic živali govorili o kršenju temeljnih človekovih pravic.
Na primer:
Na primer:
Nikoli ne bi rekli, da bo pravici
zadoščeno, če storilec (kdorkoli, ki izvaja kakršnokoli nasilje nad ljudmi)
poskrbi za karseda "prijetno počutje" svojih žrtev medtem ko jih skruni. Nihče ne
bi zagovarjal "humane" zlorabe otrok, "prijaznega"
posilstva ali "spoštljivega" pretepanja žensk. Toda ko so žrtve
živali, kar naenkrat vsi navijajo za "humano/prijazno/spoštljivo"
izkoriščanje in ubijanje. To je ekvivalent rasizmu in se v živalskem kontekstu imenuje specizem (diskriminacija na
podlagi vrste).
Kot že rečeno, pravi
pekel doživljajo tudi tiste kokoši, ki prihajajo iz "proste" ali "ekološke" reje. V "ekološki" reji je po direktivi EU v posameznem hlevu namreč dovoljeno
imeti do 3.000 kokoši (oz. 6 na kvadratni meter). Poleg natrpanosti je za kokoši popolnoma
nenaravno tudi, da živijo v tako velikih jatah. To povzroča vrsto travm: onemogoča
razvoj naravnega vedenja in ustrezne družbene strukture ter povečuje stres in vedenjske
motnje. Večini "eko kokošim" podobno kot tistim iz konvencionalne reje manjka
perje, imajo krvava vnetja in so psihološko motene. Strokovni izraz se imenuje kanibalizem
perja. Ne glede na to, da je pri "ekološki" reji na voljo prostor za izhod, pa na
novo izvaljeni piščanci (izvirajoči iz industrijskih valilnic) ne bodo upali
stopiti na travnik, ker nimajo kokoši, ki bi šle z njimi ven in jim pokazale
kako se kljuva in brska po tleh. Kmetijski biolog, dr. Clemens G. Arvay, ki
raziskuje stanje na terenu, piše: »Ta
fenomen se v argonomiji imenuje "problem izhoda" in je agronomom dobro poznan.
Poznavalci se o njem strinjajo in nikoli nisem srečal ekološkega ali
konvencionalnega proizvajalca, ki bi v pogovoru na štiri oči zanikal obstoj
problema.«
Skratka ... glede na dejstvo, da tako konvencionalna,
kot "ekološka" ali "prosta" ali "domača" reja ponazarjajo zanikanje temeljne
pravice (=pravice do tega, da nisi obravnavan izključno kot potrošno blago oz.lastnina nekoga drugega) ter vse po vrsti zahtevajo trpljenje in neogibno tudi
smrt kokoši (oz. drugih živali), je edina poštena rešitev v prid živali ta, da jih nehamo jesti, se oblačiti v njihove kože oz. jih na kakršenkoli način uporabljati. Da nehamo
podpirati nepotrebno trpljenje znotraj dejavnosti, ki je sama nepotrebna.
Rešitev torej ni v konzumiranju hrane "srečnih" kokoši, "veselih" pujskov ali "zadovoljnih" krav, kajti takšnih živali v naših prehranskih obratih ni.
Rešitev je v bojkotu in ne v reguliranju krutosti.
Velikonočno sporočilo, ki ga te dni
redno poslušamo, pravi: »Po vsakem trpljenju pride veselje.«
Morda res, toda to trpljenje ne
doživljamo mi in zanima nas zgolj veselje – naše veselje ob zadajanju trpljenja
in smrti drugim: nedolžnim živalim.
Leon Kralj
Vse argumente in informacije o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan dobite na:
******
Če še niste vegan, prosim postanite
vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih
čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.
Če smatrate živali za moralno
pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka
organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice
živali, mora zavzeti trdno stališče, da je veganstvo moralni
imperativ.
In nikoli, zares nikoli, ne nasedite
nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje"
živali ali postopne "majhne korake" do veganstva. V resnici je
ravno obratno: celotna industrija "srečnega izkoriščanja" ima en sam
cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti oz. da se v moralnem
smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih proizvodov.
Sorodne teme (kliknite na povezavo):
Ni komentarjev:
Objavite komentar