Morda
menite, da je čudno, da so nekateri ljudje vegani – da ne jedo živali, se ne
oblačijo vanje in jih ne uporabljajo. Morda imate veganstvo celo za skrajnost.
Toda,
po pravici povedano, je čudno in skrajno to, da nas ni več ljudi veganov, glede na to kar večina med nami verjame v zvezi z našimi moralnimi dolžnostmi
do živali. Povedano drugače: to, kar nas večina že verjame, bi moralo pomeniti,
da je veganstvo nekaj najbolj normalnega.
Preden
označite za skrajnost mojo trditev, da veganstvo ni skrajnost, pomislite kako vi
razmišljate o živalih. Po vsej verjetnosti ne mislite, da so živali zgolj stvari
brez moralne vrednosti, sicer ne bi brali tega članka.
Verjetno
prisegate na stališče, ki je tako zelo razširjeno in nekontroverzno, da mu
lahko rečemo kar splošno sprejeto mišljenje o živalih, in sicer: živali imajo
moralno vrednost, a ne tolikšno kot ljudje, in živali lahko uporabljamo za
človekove namene, dokler jim ne povzročamo nepotrebnega trpljenja in smrti. To
stališče zajema, da minimalni pomen "potrebnosti" v tem kontekstu zahteva, da
užitek in zabava ne moreta opravičiti zadajanja trpljenja in smrti živalim.
Ravno
zato, ker zavračamo zadajanje trpljenja živalim za užitek, ostro kritiziramo
posameznike kot so na primer ameriški nogometaš Michael Vick, ki je prirejal
pasje boje; ali Mary Bale, ki je vrgla mačko v
kontejner za smeti; ali Walter Palmer, zobozdravnik iz
Minneapolisa, ki je ustrelil leva Cecila.
Naše
vsesplošno sprejeto stališče glede tega, da ni prav zadajati trpljenja in smrti
živalim zavoljo užitka ali zabave, pojasnjujejo rezultati ankete, objavljene maja
2017, ki kažejo, da skoraj 70% britanskih volivcev nasprotuje lovu na lisice in
da jih polovica skoraj zagotovo ne bi volila za kandidata na volitvah, ki
podpira lov. Nasprotovanje ni omejeno le na lov na lisice. Anketa iz leta 2016 je pokazala, da,
poleg večinskega nasprotovanja lovu na lisice, precejšnje število ljudi v
Veliki Britaniji nasprotuje tudi lovu na jelene (88%), lovu na zajce (91%),
pasjim bojem (98%) in lovu na jazbece (94%).
Če
se strinjate s stališčem, da je moralno zgrešeno zadajati nepotrebno trpljenje
živalim in niste vegani, imam za vas enostavno vprašanje:
Zakaj ne?
Vsako
leto ubijemo 70 milijard kopenskih živali in približno bilijon morskih živali
za hrano. In edino opravičilo za to je, da so okusne. Jedenje živali in
živalskih proizvodov nam prinaša užitek.
Nobene potrebe ni.
Čeprav
smo še do nedavnega mislili, da potrebujemo hrano živalskega izvora za zdravje, ni bilo nikoli nobenega medicinskega
dokaza za to, in tako ali tako danes nihče več ne trdi, da je nujno jesti
živalske proizvode za optimalno zdravje. Akademija za prehrano in dietetiko (The Academy of Nutrition and Dietetics) navaja, da so
veganske oblike prehranjevanja "zdrave,
prehransko ustrezne ter pozitivno vplivajo na preprečevanje in zdravljenje
številnih bolezni". Britanski National Health Service pravi, da je lahko primerno načrtovano vegansko prehranjevanje "zelo
zdravo". Čedalje več mainstream zdravstvenih strokovnjakov z vsega sveta
opozarja, da so živalski proizvodi pogubni za človekovo zdravje. Celo velike zavarovalniške družbe promovirajo
veganstvo.
Ne rabimo razpravljati o tem ali je bolj zdravo živeti na prehrani, ki
jo sestavljajo sadje, zelenjava, žita, stročnice, oreščki in semena (čeprav
empirični dokazi jasno kažejo v to smer). Bistvo je, da veganska prehrana zagotovo
ni manj zdrava od prehrane, ki
jo sestavljajo razpadajoče meso, kravji izločki in kokošji reproduktivni deli.
In to je edino kar šteje pri vprašanju, ali sta trpljenje in smrt potrebni ali ne.
Poleg
tega je živinoreja ekološka katastrofa. Proizvede več emisij toplogrednih
plinov kot uporaba fosilnih goriv v prometu in povzroča krčenje gozdov, erozijo
tal in onesnaževanje voda. Količina žita, ki je namenjena za prehrano
živali samo v ZDA, bi lahko nahranila 840
milijonov ljudi. Glede na vse našteto, kakšno je torej naše
najboljše opravičilo za zadajanje trpljenja in smrti živalim?
Odgovor
je preprost: menimo, da so dobrega okusa. Uživamo, ko jih jemo. Jedenje živali
in živalskih proizvodov je tradicija, ki ji sledimo že dolgo časa.
Toda
kako se to razlikuje od utemeljitve, ki je ponujena za tiste oblike uporab
živalih, ki ji večina od nas nasprotuje? V čem je gurmanski užitek drugačen
od užitka, ki ga občutijo nekateri ob udejstvovanju pri krvavih športih? Lov na
lisice, lov na jazbece in pasji boji so vse tradicije. Pravzaprav gre pri
skoraj vsaki praksi, ki ji nasprotujemo – najsi vključuje živali ali ljudi – za
neke vrste tradicijo, ki jo nekdo ceni. Tudi patriarhat je tradicija, ki
obstaja že zelo dolgo, a njegovo dolgo trajanje ne pomeni, da je moralno
sprejemljivo.
Mnogo
ljudi nasprotuje lovu na lisice zato, ker ne vidijo nobene moralne razlike med
svojim psom, ki ga imajo radi, in lisico, ki je preganjana in ubita. A
kakšna je razlika med tistimi živalmi, ki jih imamo radi, in tistimi, v katere
zapikujemo jedilne vilice in nože? Psi in mačke, ki jih imamo radi, so čuteči -
prav tako kot piščanci, krave, prašiči, ribe in druge živali, ki jih
izkoriščamo. Vsi občutijo bolečino in lahko doživljajo stisko; vsi
imajo interes po nadaljevanju življenja.
Se
pravi, če verjamete, da ne bi smeli zadajati nepotrebnega trpljenja in smrti
živalim, in če nasprotujete pasjim bojem, lovu na lisice in drugim podobnim
krvavim športom, zakaj niste vegani?
Na
tej točki ponavadi dobim štiri odgovore.
Prvi
odgovor se glasi, da so ljudje, ki se ukvarjajo z lovom na lisice ali uživajo v
gledanju pasjih bojev ali bikoborb, sami osebno udeleženci teh nasilnih
dejanj, medtem ko tisti, ki zgolj uživajo živalske proizvode, le hodijo
kupovati te proizvode v trgovino.
Nobene moralne razlike
ni med osebo, ki prireja pasje boje ali lovi lisice, in osebo, ki kupi piščanca
v lokalnem supermarketu in ga nato doma speče. V vseh treh primerih je trpljenje in smrt živali nepotrebno. V vseh treh primerih je edini razlog
za trpljenje in smrt užitek. Tisti, ki prirejajo pasje boje ali lovijo
lisice, počno to zato, ker jim je to všeč; prinaša jim užitek. Tisti,
ki kupujejo in jedo piščance, počno to zato, ker jim je to všeč; prinaša
jim užitek.
Če
obstaja kakšna razlika med njimi, je to kvečjemu psihološka razlika,
v smislu, da pasjeborec in lovec rada neposredno sodelujeta v samem procesu
zadajanja smrti - prav tako kot obstaja psihološka razlika med nekom, ki najame
plačanega morilca za umor določene osebe, in tistim, ki dejansko izvrši ta
umor. In v tem primeru sta oba – tako tisti, ki plača za umor, kot
tudi tisti, ki umor izvrši – obravnavana kot morilca, saj ju zakon dejansko
obravnava enako, ker ni med njima nobene moralne razlike.
Drugi
odgovor se glasi približno takole: "Da, razumem kaj hočete reči,
toda jaz kupujem samo "humanejše" proizvedena živila živalskega
izvora, kot npr. ne-baterijska jajca iz proste/talne reje ali eko
svinjino."
Ta
odgovor ni nič drugega kot zabloda
in vsebinska zmota.
Zabloda
zato, ker je večina "humano" obravnavanih
živali še vedno obravnavanih na načine, ki bi jim zlahka rekli mučenje, če bi
šlo za ljudi. Če uživate živalske proizvode domnevno "srečnih"
živali in mislite, da so imele te živali kolikor toliko prijetno življenje in
sorazmerno nebolečo smrt, se slepite.
jajca
ne-baterijske (proste/talne) reje (foto: New York Times)
In
ta odgovor je vsebinska zmota zato, ker večina med nami sprejema moralno
načelo, da ne bi smeli zadajati nepotrebnega trpljenja in smrti živalim. Manj
trpljenja je vsekakor boljše kot več trpljenja, toda to zgreši bistvo. Nihče
od tistih, ki nasprotujejo pasjim bojem, ne trdi, da bi bila to sprejemljiva
aktivnost, če bi se pred boji bolje ravnalo s psi. Nihče od tistih, ki
nasprotujejo lovu na lisice, ne bi mislil, da je lov sprejemljiv, če bi se
bolje uravnavalo in omejilo čas, ki dovoljuje lovskim psom preganjati in
napadati lisice.
Če so živali moralno pomembne, potem jim ne bi smeli zadajati nobenega nepotrebnega trpljenja.
Tretji
odgovor se glasi, da se živali ubija tudi med gojenjem rastlinske hrane.
Vsekakor
drži, da so nekatere živali naključno in nenamerno ubite, na primer ob žetvi. Toda
ljudje so naključno in nenamerno ubiti v procesu proizvodnje praktično vsega,
kar uporabljamo. To ne pomeni, da ne znamo ločiti naključnih in nenamernih
človeških smrti od umora. Poleg tega, če bi vsi jedli rastline
neposredno, bi potrebovali precej precej manj hektarjev obdelovalnih površin in
posledično bi bilo precej manj nenamernih in naključnih smrti živali.
Četrti
odgovor pravi, da so rastline,
enako kot živali, žive in posledično čuteče.
Rastline
so nedvomno žive in mnoge so razvile precej kompleksne odzive na svoje okolje. Rastline
se odzivajo; ne odgovarjajo. V tem
smislu so rastline kot rakavi tumorji. Ga ni človeka, ki verodostojno trdi,
da rastline posedujejo kakršenkoli um, na podlagi katerega lahko izražajo svoje
interese. Pravzaprav nihče v resnici nikoli ne sproži tega vprašanja,
razen takrat, ko se znajde na večerji z veganko/veganom in ko uvidi, da z
argumentom "Hitler je bil vegetarijanec" ne bo prišel daleč. In tudi če bi bile rastline čuteče, bi bilo veganstvo še vedno moralni imperativ, saj je potrebno ogromno kilogramov rastlin za nastanek enega kilograma mesa.
Skratka,
če res verjamemo, da imajo živali moralno vrednost in da smo moralno obvezani,
da jim ne zadajamo nepotrebnega trpljenja, je nerazumno, če nismo vegani. Glede
na to, kar večina med nami trdi, da verjame, je ne biti veganka/vegan
tisto, kar predstavlja skrajnost.
______________________________________
Gary
L. Francione je zaslužni profesor prava na univerzi Rutgers, gostujoči profesor
filozofije na univerzi Lincoln in častni profesor filozofije na univerzi East
Anglia. Vegan je že 36 let in še vedno je živ.
Prevod: Leon Kralj
**********
Če
še niste veganka/vegan, prosim postanite veganka/vegan. Veganstvo pomeni nenasilje.
V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za
nenasilje do Zemlje in do samega sebe.
In
ko postanete veganka/vegan, začnite izobraževati druge ljudi okoli vas. Toda najprej
izobrazite sami sebe. Če hočete videti svet brez izkoriščanja živali, bi morali pozabiti na vse kar ste do zdaj slišali s strani t.i. organizacij in društev za
živali (vključno društev, ki se predstavljajo kot "veganska"), kajti
vsa po vrsti žal ohranjajo status quo (več o tem v spodnji spletni povezavi). Pridružite
se Abolicionističnemu veganskemu gibanju - naučite se teoretičnih osnov (ni se
jih težko naučiti), pojdite ven in spremenite svet. Predlagam, da začnete tukaj:
Če
so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti,
ampak je neobhodno. Vsako društvo oz.
organizacija, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, bi morala zavzeti
jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
7. Enostavni
veganski aktivizem (avtorica: Lara
Vrhovnik)
